Marko

Zgodbo je povedala njegova mama Jozica Abersek: »To je zgodba mojega sina Marka, ki je velik borec. Naša zgodba se je začela leta 2006, ko se je Marko rodil. V nosečnosti sem imela trikrat krvavitev, zato sem bila hospitalizirana v bolnici. Tam sem v revijah zasledila, da če krvaviš v nosečnosti se plod ne razvija pravilno.

Ko sem to omenila doktorju pri viziti se mi je nasmejal in zamahnil z roko. S tem sem razumela, da je vse ok. Na zadnjem ultrazvoku sem prosila, če mi lahko pove težo in je rekel, da ne vidi spodnji del nogic. Rekel je, da to ni nič in da sedi po turško. Vseeno sem bila prestrašena. Potem je sledil porod s carskim rezom in moj Marko je privekal na svet hudo bolan.

Imel je dihalno stisko, hudo srčno deformacijo in deformacijo obeh nogic - od kolena navzdol je bil brez glavne kosti. Ko sem se prebudila so mi prišli povedat, da se borijo za njegovo življenje in da so ga odpeljali v Ljubljano na intenzivno. Joj, kaj je to mogoče? Bila sem brez moči, želela sem ga videti, objeti, poljubiti, a ga nisem mogla.

Molila, jokala prosila…če bi lahko hodila, bi pobegnila iz bolnice v Ljubljane k mojemu ljubemu otroku. Po enem tednu sem šla iz bolnice - utrujena, a vedela, da me čaka Marko, zato sem bila močna kot gora in sem komaj čakala da vidim mojega borca. Ko sem ga zagledala sem vedela, da je začutil mojo prisotnost in od sreče sem jokala.

Tisti trenutek sem rekla: »Marko uspeli bomo, ti si borec! Ti boš zmagal in za mene si že zmagovalec!« Zaradi napake na srcu je šel pri rosnih petih tednih na težko operacijo srca v London, še pred tem je imel zahtevno operacijo v Ljubljani na žilah. Zopet se je šlo za življenje in smrt, a Marko je vedno znova dokazal, kako velik borec je.

Ko smo se vrnili v Slovenijo so bile na vrsti njegove uboge nogice. Doktor nam je povedal, da bodo nogice porihtali, ampak da ne bo nikoli vrhunski športnik. Meni je bilo važno le, da lahko Marko stopi na svoje noge. Ko smo prišli v ordinacijo pa nam je doktor rekel, da je za Marka najbolje, da opravijo amputacijo obeh nog.

Zopet popolni šok… Nekaj dni sem potrebovala, da si opomorem in nato sem po srečnem naključju srečala osebo, ki nas je napotila v Nemčijo, kjer so mu uspešno operirali kolk. Tam je profesor rekel, da je Slovenija še 100 let za njimi in je bil začuden, kaj bi mu naredili v Sloveniji. Potem spet po naključju pridemo do naslednjega doktorja v Münchnu, kjer so ga operiral na obeh nogah in ga postavili na noge z opornicami.

To je bil pravi čudež! V naslednjih treh letih je Marko zopet skoraj umrl, saj je prišlo do ponovne napake na srcu. Zato je imel še dve operaciji srca, v Italiji so mu vstavili umetno aortno zaklopko. Zopet je bil čudež, da so ga rešili! Ne znam opisati, kaj vse smo doživljali… Lansko leto je nadaljeval pot na Florido, kjer ga je operiral dr.

Paley. Marko je prestal tri težke operacije. Je velik borec in zmagovalec že od rojstva. Je zelo samozavesten in zelo ponosen fant, ki obiskuje sedmi razred osnovne šole. Konec naslednjega leta se vračava na Florido, saj ga čakajo še tri operacije in potem upam, da zaključimo naš drugi dom v bolnici. Vsega skupaj je imel do sedaj že neverjetnih 27 operacij.« V Društvu Viljem Julijan smo se odzvali na prošnjo za pomoč od Markove mame, ki je samohranilka, saj je nedavno s strani države izgubila nadomestilo za izgubljeni dohodek, ki bi ji zaradi Markovega zdravstvenega stanja sicer moral pripadati.

Bravo Marko! Iz vsega srca držimo pesti za Marka in navijamo zanj! Naj pri njem še naprej zmaguje Ljubezen!